Pomladansko utrujenost ("after forty" sindroma še ne priznavam) preganjam tudi z brskanjem po svojem poli pokopališču. Delčki za tole ogrlico so kar nekaj časa ležali razsuti v njem. Bili so "stranski produkt", brez posebnega namena. Potem sem jih ob prvem preblisku "zdaj pa mora iz tega nekaj nastat" zložila v zip vrečico. Spokojno so ležali prav na vrhu bolj in manj uspelih poskusov, čakali na pomladno prebujenje in me nagajivo zbadali v oči vso zimo. Vsakič, ko sem prišla mimo!
Pomlad in bližajoči se mesec ljubezni, maj, sta kot nalašč za rdečo! Preden je nastala na vrvici, je nastala na papirju. In sem ugotovila, da je risanje strašno fajn zadeva, še posebej, če dokončne ideje nimaš vnaprej oblikovane. In pri meni ideje konstantno niso vnaprej izdelane! Vse nastaja nekako sproti in zaupam, da se bo dobro kočalo.
Ne poznam psihologije, ampak najbrž ima kaj opraviti z mojo osebnostjo, karakterjem in nagnjenosti k temu, da včasih res stvari prepuščam naključju. In v splošnem zaupam, da se bo uredilo, kot je najbolj prav.
Zaupajmo v življenje, punce, najlepše nas šele čaka!
Majda