PRIČAKOVANJA

December. Konec še enega leta. Kako hitro se je obrnilo! Zdi se mi, da se zemlja suče iz leta v leto hitreje in tudi nas priganja v vrtoglavo hitenje. Letošnji december sem za razliko od drugih let pričakovala z veseljem. Obetal se je (in zgodil) predpraznični London s kolegi iz službe (pa o tem drugič, ko dobim še nekaj fotk), sledilo je veliko dela preko običajnega delovnika, saj je bilo potrebno do "kolektivca" postoriti toooooliiiiko stvari.
Večere in del noči mi je popestrilo izpoljevanje zadnjih letošnjih naročil...

Končno je prišel tudi 24. in prosti dnevi. Petkovo popoldne smo preživeli ob postavljanju novoletne smrekice. Prav namenoma jo vedno postavimo šele za Božič. Tako je božini večer res nekaj posebnega in težko pričakovanega, tako kot mora biti.

Ponoči je po hiši razsajal Božiček, prinesel zaželjene in manj zaželjene stvarčice. Zato je bil božični dan "pošasten":

Morali smo porabiti ves material, ki je bil v kompletku za izdelavo pošati. Nastali sta dve strahotki, ena bolj ali manj po načrtu, mala rdeča pošat pa je kreacija naše štiriletnice, jaz sem samo ubogala in šivala.

Seveda smo že kupile nekaj termoflisa za rojstvo celega tropa pošastk, le polnilo moramo še nekje dobiti.

Kot bi rekel keks je tu sreda, dva dni pred koncem leta in pripravljamo darilca za jutrišnji obisk v Mariboru:

Dve dami bosta imeli odslej jutranjo kavo ali čajček bolj barvit!

Kooončnooo sem prišla tudi do novega fotoaparata. HVALA BOŽIČEK! Res je odličen, samo kup nastavitev, menuje in podmenujev mi dela še nekaj preglavic.

Veselim se že najdaljše noči, saj jo bom preživela v družbi družine in prijatljev, ki mi pomenijo največ.

Naj bo tudi vaše praznovanje nekaj posebnega. Leto, ki prihaja, pa naj bo sploh vaše najboljše doslej!

SREČNO 2011!

Majda

BELA JE .... RDEČA!

Tale nestanovitnost Fimove bele me že malo jezi. Pri mešanju z drugimi barvami sicer ne pride do izraza, ampak takole me pa tisti roza odtenek prav moti. Neprijazno razkriva robove posameznega vzorčka, ki se sicer z gladenjem lepo zabrišejo. Ne pomaga ne čiščenje strojčka, ne brušenje, ne poliranje. Zadeva ostaja roza in pika.

Zelo intenzvno razmišljam, da po porabi zaloge zamenjam poli glino. Navdušuje me Kato, ki je cenovno sicer veliko dražji, ampak ima svoje kvalitete.

Zadnjič sem preskusila Studio Sculpey, ki sem ga dobila spomladi v Franciji. Zelo lepo se zgnete in ima satenast otip. Tudi videz po pečenju je mat, malo radirkast. Ampak ne mehak. Trdnost ima odlično. Brez problema prenese mešanje s Fimom.

Zdaj me mika, da sprobam še Pardo, ki mi ravno tako že od pomladi in istega dogodka leži v predalu. Mogoše si prej kupim še kakšen barvni ton...

Uživajte v decemberskem ustvarjanju!

Majda

BABE

Najprej je nastal samo eden, iz bunke, ki je bila prevelika za ogrlico.

Potem pa me je zgrabilo. Seveda morajo biti barviti, razigrani in malo prismuknjeni.

Imeti morajo karakter....

... in lepo zaobljeno ritko.

Skupaj ali vsak zase prinašajo srečo.

Naj prinesejo bodočim lastnikom vsaj toliko veselja, kot so ga meni pri izdelavi!

Majda

BARVITI DECEMBER

Belo ni belo.

Belo je rdeče,

belo je oranžno,

belo je rumeno,

kakor plamen sveče.

Belo ni belo.

Belo je zeleno,

belo je modro in vijolično

od sreče.

Pravijo, da se v beli skriva cela mavrica. Barvit december vsem!

Majda

P.S. Pesmica je "izposojena" z enega od pesniških portalov. Avtor ni naveden.

V DRUŽBI...

...mi kava bolj prija.

Hecki so bolj smešni.

Filmi so zanimivejši.

Jutra so bolj nasmejana.

Dnevi so krajši in veliiikooo bolj pestri.

Pomlad bolj diši.

Poletja so zabavnejša.

Sončni zahodi so bolj barviti.

Skrbi se porazgubijo.

In ustvarjanje v družbi je pravi užitek.

Celo zime so bolj razigrane.

Jabolčni zavitek je slajši.

Skodelica čaja v družbi bolj pogreje.

Mavrica je bolj pisana.......

Privoščite si veliko druženja s tistimi, ki jih imate radi.

Majda

UŽITKI

Dobra hrana je eden tistih užitkov, ki se mu redki z lahkoto uprejo. Sama nisem ean teh srečnežev. In se mi pošteno pozna, že vse življenje. Ne bom naštevala, koliko diet sem preskusila v življenju, ampak verjetno bi bil spisek tistih, ki jih nisem, precej krajši. Da ne govorim o tem, da sem doslej v življenju shujšala skupno že gotovo za dve svoji sedanji teži. In verjemite, moj "karakter" je kar precej težak.

Nekje pri odločitvah o ponovnem mučenju telesa in duše z novimi odpovedovanji mi jo je pošteno zagodel želodec. Tokrat se ne da. Vztrajno opozarja na svojo prisotnost. Ne vem, ali je to sindrom "after forty" ali kaj drugega, ampak očitno me je srečala pamet. Ne hujšam več!!!! Sploh ne. Nikoli in nikdar. Čeprav vem, da se zarečenega kruha največ poje, bom hujšala le, če bo to od mene zahteval zdravnik. Drugače pa je moj edini načrt zdrava prehrana in, kar bo verjetno najteže, v svojo dnevno rutino vključiti nekaj gibanja.

Čas je za spremembe, rabim le pogum in vztrajnost, da jih uresničim. In prav zato sem ob svojem portretu (prejšnja objava) narisala vilinksi simbol poguma.

Naj se zgodi pravljica! Nam vsem!

Majda

DOMAČE NALOGE

Z domačimi nalogami sem bila skregana že v prvem razredu. Vsak dan mi je manjkala vsaj ena. In učiteljica se je tam nekje proti sredini leta že naveličala pisati podpise, ali pa je mogoče zmanjkalo beležke?

Kakorkoli že, tokrat zamujam z nalogo prvega tedna na brezplačini spletni delavnici Willowing friends. Avtorportret! Saj ne rečem, včasih narišem kakšen obrazek na željo mojih dveh hčera, večinoma pa smo pri muckih in kužkih in potem še v obratnem vrstnem redu. Sem pa prvič risala v tej tehniki, prvič uporabila gesso in akrilne barve... Packanje je sproščujoče, saj napake odpuščajo vse naslednje plasti nanešene barve. Nekaj težav pri prelivanju barv mi je povzročal tudi gesso, ki sem ga nanesla na obe strani. Na strani z obrazkom ga ne bi smela. No, vem za drugič. Jaaaaa, drugič definitivno bo. V zvezku je ogromno prostora.

Upam, da bo naslednji teden in odmor na delavnici Willowing dovolj dolg, da z pridem na red z drugo nalogo. Če ne pa takrat, ko bo čas in navdih!

Veliko dobrih navdihov in časa za ustvarjanje v tem podaljšanem vikendu vsem!

Majda

JEJ, MOLI, LJUBI

Predvčerajšnjim je moja mama praznovala rojstni dan - osemdeseti. V razmišljanju, kaj ji pokloniti, sem se odločila, da ji izdelam rožni venec. Ta jo pravzaprav spremlja že vse življenje. V težkih časih ga je molila z novim upanjem za lepšo prihodnost, zdaj, ko to prihodnost pravzaprav živi, pa ga moli s hvaležnostjo tistih, ki so bili v življenju deležni velikega pomanjkanja in težkih preizkušenj.

Njeno mladost sta zaznamovali vojna in lakota. In kot da vse gorje ne bi bilo dovolj, ji je v rani mladosti umrl tudi oče. Njena mama se je s šestimi majhnimi otroki na skromni kmetiji le stežka prebijala. Živeli so "iz rok v usta" in ta usta so bila pogosto lačna. Trdna vera in molitev sta bili edina spodbuda in hkrati tolažba. Po vojni je bilo sicer nekoliko bolje, skupaj z brati in sestrami so zrasli in svoji materi veliko pomagali. Še vedno pa so živeli v revščini. Za šolo ni bilo denarja, poklica so se izučili le fantje, ki so jih vaški mojstri vzeli za vajence. Vojna je prekinila celo osnovno šolanje, ki ga moji mami ni bilo dano nikoli zaključiti. Kljub temu pa ji veselja do življenja in optimizma nikoli ni zmanjkalo. Verjetno je prav zaradi svojih življenjskih preizkušenj takšna, kot je. V bistrosti in razmiljnanju še vedno prekaša marsikoga z novejšo EMŠO številko.

Brata, sestro in mene je vzgajala z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Ja, tudi po riti smo jih kdaj dobili, pa mislim, da smo si vse brez izjeme zaslužili. Včasih si je gotovo želela, da bi nam lahko dala več materialnih dobrin, pa nam jeves čas pravzaprav dajala tisto, kar otrok za zdrav razvoj najbolj potrebuje - svojo stalno prisotnost in ljubezen.

Hvaležna sem ji za vse, kar mi je dala - za vso ljubezen, prebedene noči, vzgojo in vse naravne danosti, ki jih imam po njej. In ja, hvaležna sem ji tudi za molitev, saj sem prepričana da je marsikatera kroglica na rožnem vencu spolzela med njenimi prsti prav zame.

Upam, da bom v vseh življenjskih obdobjih, ki še sledijo, imela toliko energije kot ona. Energijo prisluhniti in tolažiti, se skupaj z nekom smejati in pomagati.

HVALA MAMI! In naj ti Bog nakloni še vrsto zdravih let!

Majda

P.S. "Jej, moli, ljubi" pa sem si ogledala z Majo in Darjo. Privoščite si ga tudi ve!

DESETKA

Evo! Pa se je ponovilo. Moj tritedenski blogovski mrk, namreč. Ne samo, da nisem pisala, tudi ogledovala si nisem praktično nič. Nekje vmes me je zapustila tudi energija za ustvarjanje. Kar tako mimogrede. Brez posebnega razloga, če ne upoštevamo precej divjega tempa v službi in začetka novega šolskega leta.

V glavnem spet sem tu, izzvana (celo dvakrat), da vam zaupam 10 stvari, ki jih imam najrajši:

1. Mokre poljubčke mojih dveh princesk - še posebej zjutraj, ko sta tako dremavi, mehki in topli.

2. Prva jutranja kava- zadiši in me predrami čisto do konca. Ponavadi jo srebam počasi, pol dopoldneva in večkrat hladna pristane v umivalniku.

3. Sonce, poletje, morje - pa ne nujno v tem vrstnem redu. To je čas počitnic in dopustov, ljudje smo bolj sproščeni in optimistični. Toploto ponavadi pogrešam že v prvih jesenskih dneh.

4. Knjige - na dopustu sem za spremembo spet "pohrustala" nekaj leposlovja. Sicer med mojimi nakupi prevladujejo vseh sort ustvarjalne knjige in tiste, s pomočjo katerih skušam odkrivati vse skrivnosti življenja in reševati takšne in drugačne zagate, ki nam jih prinaša vsakdan.

5. Vrtnarjenje - čeprav do selitve v hišo nisem nikoli vrtnarila z navdušenjem, je to sedaj aktivnost, ki me sprošča. Še posebej, ker je vrt sedaj obvladljivih dimenzij. 6. Il Divo - njihovo glasbo navijem do konca, ko sem sama doma (zelo poredko torej). Zanesljivo vplivajo na hitrost pospravljanja in olajšajo druga domača opravila. 7. Dišeča kopel - to je obvezna sestavina, kadar grem na kakšno pot. Ko prispem v hotel, najprej preverim, ali je v kopalnici kopalna kad. Po dolgem dnevu si privoščim res dolgo kopel. Ko sem videti ko zgubana spužva, se osušim in v postelji berem, dokler mi knjiga ne prične padati na nos.
8. Udobne čevlje - ti so zakon. Kupiti jih moram takrat, ko jih vidim. In morajo mi biti všeč na prvi pogled. Morda zato nimam veliko čeljev. 9. Sladoled - najraje od Movenpicka. Pa tudi od Ljubljanskih mlekarn je odličen. Še posebej mi je všeč njihov sorbet. Njaaaamiiii!

in hhhmmmm, naj pomislim.....

10. Lepi svinčniki - ja, na lepe kulije in druga pisala sem mahnjena že odkar se spomnim. Pa jih ne zbiram. Le rada pišem, rišem in packam s kakovostnimi in lepimi pisali.

Evo, pa je desetka. Začeti je bilo težko, sedajle pa mi je že kar "zalaufalo" in bi lahko prišla na kakšnih petnajs. Pa pustimo to za kak drug izziv! Pojma pa nimam, kako naj zdaj pridem do spiska, tistih naslednjih, ki naj bi pisale o sebi.

No, če še niso bile na vrsti naj bodo to:

Petra (Živeti ustvarjalno)

Tina (Kreativne iskrice)

Renata (Malo ustvarjalno)

Roberta (Just me and my creations)

Jana (Ustvarjalne drobtinice)

Andreja (Brbončica)

Pa naj bo to dovolj za danes. V tem vremenu se imejte še posebej radi in naj vam bo toplo!

Majda

KROMPIR

V soboto smo imeli na prizorišču Art Marketa krompir. Dobesedno! Breg je bil zapolnjen s stojnicami, namenjenimi udeležencem festivala praženega krompirja.

No, tudi nekateri izmed artmarketovcov so imeli krompir pri prodaji, tako da je spet vse za nekaj dobro!

Tokrat spet malo solzic - ta srečnih!
Majda

"KLIMTOMRZLICA"

"Klimtomrzlica" pri meni še kar ne popusti. Še nekaj klobasic je za porabit in malo že grozijo z izsušitvijo. Zato sem nakombinirala spet dva obeska, še kakšen bo nastal v kompletu z uhani. Nastalo pa je tudi kar nekaj perl, ki bodo počasi dobile mesto v kateri od ogrlic. Tokrat sem nakombinirala dve, eno simetrično in eno asimetrično.

V živo si ju lahko ogledate tudi na Art Marketu na Bregu, kjer vas vsako soboto med 9.00 in 16.00 uro pričakuje približno 35 umetnikov s svojimi unikatnimi izdelki.

Držite pesti za sončno soboto!

Majda

PRIKRITO OČEM

Včasih, ko me prsti in glava ne ubogajo pri ustvarjanju, pa bi vendarle nekaj delala za svojo mizo, pospravljam svoj ustvarjalni kotiček. No, ni več kotiček, je že kar velik kot, pol sobe pravzaprav, pa še v kakšni omari se skriva nekaj materialov. Tako sem iz svojih barvnih lončkov pobrala nekaj ostankov in zmešala nove odtenke, ostalo pa mi je tudi precej tiste sivo – rjave – nedoločene barve, ki se ji strokovno reče Fimo-kaka.
Pečenje osnov za zapestnice je bila tako rekoč logična posledica in prikrivanje nečedne vsebine pred pogledi s pisanimi vzorčki prav tako. Stranski učinek sedenja in gnetenja je pri meni velikokrat tudi ta, da mi misli odplavajo….
Preblisknilo me je, da smo ljudje včasih, kot te zapestnice. V sebi zadržujemo premnoge strahove, dileme, neprijetne dogodke, bridke spomine, neizjokane solze, prikrite slabe odnose in druge sestavine, ki barvajo našo dušo v temne odtenke neke neopredeljene barve. Vse to mojstrsko prikrivamo z veselimi nasmeški in šalami ter se vedemo, kot da je vse v najlepšem redu. Na zunaj vendar mora biti vse v redu!
Naj zapestnice ostanejo, kot so. Vam vsem pa želim, da blestite v veselih barvah tudi odznotraj!
Majda