petek, 24. junij 2011

HURAAA, PETEK!










Rada imam petke. Ker potem pride vikend in smo skupaj doma. Še posebej pa me navdušujejo petki, kot je današnji. Ko se dobimo z Darjo in Majo na en sproščujoč babji čvek. Tistega, ki poboža dušo in jo nahrani za spopade z realnostjo do naslednjega srečanja.
Današnji petek je poseben tudi zaradi tega, ker je konec šole (joj, kakohitro je spet minilo to leto!) in ker je to dan pred tistim, ko grem spet na ART MARKET. Jaaaa, spet bom tam. In tako spet vsako soboto preko poletja, kolikor bo le mogoče. Vabim vas k obisku svoje stojnice, na ogled, klepet, morda pa boste našli med pisano ponudbo tudi kaj zase.

Lepe počitnice vsem!

Majda

sobota, 11. junij 2011

RAZDEJANJE?






Klobasanje (oziroma izdelava millefiori vzorčkov) na moji mizi vedno pusti pravo razdejanje. Majhni kosi raznobarvnih ostankov ležijo po vsej mizi. In seveda je razdejanje premosorazmerno s količino klobasanja. Bolj ko klobasam, več je ostankov, bolj pisani so in večja je zmešnjava. Ponavadi to zmešnjavo potem lepo "pokupčkam" po barvah in se nekega lepega dne lotim mešanja v novih barvnih tonov, tistih neponovljivih - brez recepta, ki so ponavadi tudi najlepši. Tokrat pa sem se lotila pospravljanja tako, kot se ga loti Ponsawan Sila (Square Flower Beads).

Tole drugo pospravljanje mi je všeč, saj takoj dobim rezultate in mi ni treba več razmišljat, kam bodo vendarle pasale novo nastale barve. In poleg tega mi jih vedno zmanjka, ko bi avno potrebovala še dve ali tri perle...

Imejte lep vikend!
Majda

petek, 10. junij 2011

SAJ NI NIČ!

"Saj ni nič!" je zatrjevala moja starejša, ko sem se ob devetih zvečer po celodnevni službi koooončnooo privlekla domov. Roko je imela lepo položeno v ruto, zavezano okrog vratu. "Je oči rekel, da sem se sam' mal' udar'la."
No, če je pa oči tako rekel.... "Vseeno mi pokaži, kaj je!" Odmontirava roko iz rute, vidim, da ne gre brez bolečin. Rokica je malo otečena, nič posebnega. Pomiga s prsti, malo tudi z zapestjem. Mogoče pa res ni za urgenco? Točno vem, če se pokažemo tam, da bomo obviseli do polnoči. Kratek objni posvet z D-jem: "Ma, hot'le je rolat brez ščitnikov. In se je spodaj čez "štengo" zapeljala. Pa saj ni nič, mal se je udarila. Jasno, da je zatečeno. Od udarca pač. Neh'i delat paniko!"
OK. Otroku imobiliziram roko, moža deložiram iz postelje in namestim Zojo poleg sebe. S pograda ponoči pač ne more plezat na stranišče, ne?
Zjutraj spokam otroke v šolo in vrtec, pa mi vse skupaj vendarle ne da miru. Klic na urgenco, da vidim, če sploh še lahko pridem brez napotnice. "Ja, gospa, kar prid'te. Nujno je to slikat, veste!" mi prijazna sestra odgovori iz sprejemne pisarne.
V službi na hitro odpedenam najnujnejše in že brziva na urgenco. Jasno, da čakava za vsako stvar, ko pri norcih. Preden prideva do zdravnika, urica in pol. Pa pol ure pri slikanju, pa spet debele pol ure za nazaj v ambulanto, pa še dodatnih pol pred mavčarno. Po dobrih treh urah se lahko pohvalimo z lepim, snežnobelim gipsom čez vso roko, o čemer moramo nemudoma obvestit očija. "Živjo oči, Zoja je. Imam gips veš. Čez celo roko. Ko se posuši, se mi bodo lahko sošolci gor podpisal'. Pa ti tud', če boš hotel!"
Gisp smo v treh tednih res pokracali in upam, da se ga v ponedeljek znebimo. Držite pesti in pazite nase. In ne rolajte brez ščitnikov!
Majda