Prikaz objav z oznako beležka - notes. Pokaži vse objave
Prikaz objav z oznako beležka - notes. Pokaži vse objave

četrtek, 18. marec 2010

MLADA DAMA

Povabilo na rojstni dan "tik pred zdajci" je narekovalo izdelavo zvezka za mlado damo. Nekako mi je uspelo izdelati kar dve prvi strani. Ups! Jasno, da enakega paprija ni na zalogi. In smo kombinirali!

Tole je ena od obeh naslovnih platnic, druga pa čaka za drugo priložnost:


Pa naslovnica z notranje strani! Ker nimam hroščka, je napis izrezan na roko in mislim, da bo takih napisov še veliko.


Vsak lep zvezek mora imeti kazalo! Preskusila sem svojo novo "tag-štanco". In se prav dobro obnese.

No, zadnja notranja platnica je stvar pomanjkanja papirja in kombiniranja tistega, ki je pač pri roki.

In še zunanjost zadnje platnice!

Med špiralami mi je nekaj manjkalo, pa sem prilepila enega "svrlija".


VSE NAJBOLJŠE, HELENA!

Vam pa en lep pozdravček!
Majda

torek, 9. marec 2010

DROBNE POZORNOSTI




Pravzaprav sem tole objavo hotela napisati že včeraj, pa so me "notranji priganjalci" silili v vse drugačne aktivnosti. No, nič ne de, tudi kakšen dan kasneje še vedno dobro de drobcena pozornost. Lahko si jo priklikate tukaj. Kar tako, za lepši dan!

Predstavljene drobnarije pa bodo razveseljevale Zaline in Zojine učiteljice. Ob tem smo doma na hitro vzeli lekcijo "drobnih pozornosti", ki včasih več zaležejo, kot velika bleščeča darila. Če so le podarjene iz srca!
Seveda naša "mulka" tega sprva ni mogla verjeti in se je kujala nad blokci. "Nobeden ne bo prinesel blokcev, boš vidla!" In najbrž jih res ni, saj je bilo navdušenje ob prihodu iz šole izredno: "Mami, učiteljica je rekla, da sem prinesla najboljše darilo!".
Toliko o lekciji drobnih pozornosti. Naj se vam jih mnogo zgodi! Danes, jutri....vse dni!
Majda

petek, 5. marec 2010

PONOVNO "REMAKE"

Tale "remake" je izzvala sodelavka Tina. Zaželela si je zvezek, kamor bo shranjevala vse sorte vstopnice, karte s svojih potovanj, pa še kaj si bo lahko zapisala. Iz krempljev pogube sva izbrskali velik špiralni blok, ki bo kot nalašč. Design Šolske košarkarske lige ji ni ustrezal in zvezek je kar klical po prenovi.

Voila! Nekaj papirja, lepila, časa in moje roke so zadevo uredili v zadovoljstvo uporabnice.

Moram pogledat, če se v službi valja še kaj, pri čemer bi lahko nadaljevali "vrnitev odpisanih".

Imejte lep dan!

Majda

sreda, 3. marec 2010

SRČEVA KNJIGA


Moja soseda, Majanca Dobnikar (desno):Pravijo, da uspešen človek v življenju zgradi dom, ima vsaj enega otroka in napiše knjigo. Če je temu verjeti, ne vem, vem pa, da je moja soseda tista, ki je vse to in še več v življeju dosegla.
Prav pred kratkim me je povabila na predstavitev svojega prvenca, svoje "srčeve knjige" z naslovom "Poti moje mladosti". Zakaj "srčeva knjiga"? Tako je naslovljen predgovor knjigi in poleg tega je gospa Marjanca ena redkih, ki v naši deželi še peče tradicionalni kruh v obliki pletenic. Njene pletenice imajo razno razne oblike, najbolj cenjena pa je prav oblika srca in teh je v svoji karieri napekla prek 600. Če bi bil njen kruh le za ogled, bi ga danes lahko našli na vseh koncih sveta, tako pa je ta dobrota verjetno končala tam, kjer mora - v lačnih ustih.
Midva z Deanom sva eno njenih src dobila na poroki in to je bil moj prvi stik z njenim delom. Kasneje smo se preselili v Podutik in kot sosedi sva se kar dobro spoznali. Gospo resnično občudujem. Zelo razgledana, topla, vedno pripravljena pomagati. Ima jih prek osemdeset, energije pa več kot marsikatera štiridesetletnica. Je ena tisti, ki rada deli svoje znanje. Prav to je naredila s svojo knjigo, pa tudi sicer je mnoge naučila peči svoje mojstrovine. Ena teh sem bila tudi sama. Opazovala sem jo, s kakšno ljubeznijo peče svoj kruh! Pozornost do vseh detajlov. Dovolj topel prostor, ogreta pečica, pripraviti okraske in bel prtič... Nato pa spretne roke že preletajo mehko testo, ki se voljno useda v prave oblike. Peče z ljubeznijo tistih, ki so bili v mladosti kruha večkrat lačni, kot siti!
Zanjo sem izdelala beležko - morda si vanjo zapiše zamisli za svojo naslednjo knjigo. Namenoma sem za dekor uporabila metulje. Saj spomini so kot metulji! Če jih ne ujameš pravi trenutek med vrstice, odprhutajo v pozabo.
Enako se zgodi z dobrimi zamislimi. Zato drage moje, pišimo, rišimo, blogajmo....pustimo za sabo sled!
Nočko!
Majda

sreda, 3. februar 2010

PRVE NE POZABIŠ NIKOLI





Ne spomnim se svojega prvega šolskega dne, dobro pa se spomnim prvega razreda. Prijazne učiteljice, Cvetka ji je bilo ime. V družini sem "ta mala", "ta scrkljana". Mogoče sem imela prav zato idejo, da mi v prvem razredu ni treba delati domačih nalog. Beležka se je polnila s podpisi "Brez naloge pri slovenščini". Drugič spet: "Brez naloge pri SND." In tako dalje. Skoraj dan za dnem. Mama je kar malo obupovala nad mano. A včasih se mi je uspelo na katero od nalog spomniti ravno v trenutku, ko je bilo treba že v šolo. Postopek je bil potem vedno enak - hitro nakracat nalogo, potem ena mamina vzgojna čez rit, potem me je natovorila na svoje kolo (avta nikoli nikoli nismo imeli) in me odpeljala v šolo.
Ko danes razmišljam nazaj, verjetno le ni bilo vse v moji pozabljivosti, pač pa v tem, da se je bilo veliko zabavneje z mularijo poditi po ulici. Ne glede vse pripetije sem se v prvem razredu naučila vse, kar se je bilo potrebno naučiti in to za taprave ocene. In očito sem se naučila tudi to, da je za šolo pač potrebno delati naloge, saj mi v drugem ni manjkala prav nobenkrat (sem pa učiteljici pokazala jezik, ampak to je druga zgodba).

Tudi prva poli knjiga mi je dala svojo lekcijo. Pri naslednji vem, o katerih stvareh moram razmisliti še pred izdelavo. In da se platnica pri pečenju skrči in moram papir narezati na dimenzije po pečenju. In podobne neumnosti. Ne glede na to, da so njeni listi nekoliko skuštrani in ima še nekaj drugih nepopolnosti, mi je No1 simpatična in jo bom z veseljem uporabljala. Potem pa ji bom popisane liste zamenjala z novimi in tisti drugi bodo že prave dimenzije!

Še boj vesela in ponosna pa sem na nagrado, ki mi jo je namenila Maja Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila lahko navdih naši "Polipapki", ki nas skoraj dnevno preseneča z novimi in novimi izdelki (le kako ji to uspe?) in je osvojila že toliko tehnik, kot jih jaz nimam niti volje sprobat. Ona sama in njen blog sta res vir življenjske modrosti, ustvarjalnosti in zakladnica idej! Pa še moja prijateljica je!!!
Kar malo težko mi je podeliti nagrado dalje, saj je kandidatk, ki me inspirirate, veliko. Mogoče je prav, da jo "spravimo še malo ven iz domačih logov":
1. Zu - simpatična Rusinja, ki živi v Angliji in reeeees obvlada millefiori. Njene vzorčke, perlice in nakit vedno rada pogledam. Odlične barvne kombinacije in zadeve dodelane do potankosti. Svoje znanje rada deli, saj večkrat objavi tutoriale kar na svojem blogu (Dear Zu! This is a reward for you. You and your blog are really inspiering for me!)
2. Majo sem spoznala pretekli vikend, njen blog pa občudujem že dlje časa. Njeni predpasniki in ostala drobna darilca so magija, ki si jo rada ogledujem. Obljubim, da se bom poboljšala tudi pri komentiranju - tu sem namreč prava lenoba.
3. Kitty je zelo zanimiva Slovonska technoba. Njen blog je inspiracija v vseh pogledih. Tu najdem praktično vse - od šivanke do slona, pa še dobre ideje za branje. In, ja, imam slabo vest, ker že od lani načrtujeva skupno kavo.
4. Renata mi poleg dobrih idej in izdelkov, ki so vedno paša za oči, pokaže tisto, česar je v meni zelo malo. Perfekcionizem! Mogoče zaradi tega, ker nisem obsedena s popolnostjo res malo lažje funkcioniram, ampak se večkrat znajdem v situacijah, ko bi mi nekaj te lastnosti zeeelooo prav prišlo.
5. Jana je ena tistih, ki jo poznam veliko krajši čas kot njen blog in mojstrovine njenih rok. Vendar pa bova sopotnici na poli workshop v Luc Sur Bleu. Verjamem, da se bova bolje spoznali, saj je gospodična zelo simpatična in se mi je že po prvem srečanju prikupila.
6. Jožin bloge je svojevrsten - najbrž mi je všeč ravno zato, ker na njem ne najdem samo polija. Ali samo papirja. Najdem vse o vsem in čudovite fotke. Razširja obzorja, budi nostalgijo, sporoča o vrednotah, za katere se je vredno potruditi.
7. Iris sem imela priložnost spoznati lani, na PolyPlayDays-ih. Redno spremljanje njenih objav mi je prišlo že kar v navado, saj poleg svojih kreacij objavlja množico povezav, kjer lahko najdete vsa poli čudesa, ki prihajajo izpod rok umetnikov z različnih koncev sveta (I am rewarding Iris for her beautifull blog, which is inspiration for me every time.)
Omeniti moram še dve, trenutno še "neblogerki" (pa ju priganjam, naj vendarle že začneta!!!), ki bi si nagrado definitivno zaslužili. Prva je Darja, super ženska, prijateljica in kreativka, ki veliko idej uresničuje s svojima hčerkama in jo prav zaradi tega zelo občudujem. Druga pa je Tereza, moja prva učiteljica, ki je odgovorna za mojo "poli-odvisnost" in ki z mano še vedno z veseljem deli ideje, izkušnje in nasvete.
Jutri je nov dan in z njim kup zanimivega branja na blogih. Ostanite polne energije in idej. In še naprej jih delite z nami!
Majda

torek, 26. januar 2010

I AM BIND, BIND IT ALL!




Po relativno dolgem in uspešnem upiranju je tudi mene zgrabilo. Papermania! Saj poznate tisto o zarečenem kruhu? Preteklo pomlad, ko sta Maja in Kristina v Angliji vneto nakupovali papirčke, štampiljke in trakove, sem sama prisegala, da "mene pa to ne bo potegnilo". Da je pa poli tisto edino pravo in da se je z njim mogoče kreativno izražati na tooooliiiikoooo načinov. Saj to je navsezadnje res in najbrž bi ostala samo pri fimanju, če mi ne bi Božiček prinesel pinkija , ki je res odlična stvar. Imela sem trden namen izdelovati samo poli-beležke, pa me je zaneslo. Zadevo je bilo treba hitro sprobat in to gre najhitreje s papirjem. Za prva dva poskusa nisem nič komplicirala in sem uporabila domače zaloge. Zdaj pa se na polici že šopiri nekaj "ta pravega" papirja in upam, da bom imela kmalu kaj več časa za izdelavo. Predvidene in nepredvidene obveznosti se kar kopičijo.
Prejšnji teden smo namreč imeli doma malo bolnico Zalo, ki je kašljala in kuhala kot za stavo. Ampak kakor hitro jo je sesulo, tako hitro se je tudi spet postavila na noge: Tile naši otročki so res mali čudeži, kar se tega tiče!
In potem so tu vsak četrtek plesne urice, pa še roditeljski za našo drugošolko. Med drugim smo imeli priložnost slišati predavanje o postavljanju meja našim nedobudnežem, nekaj o spodbujanju samozavesti in razvijanju pozitivne samopodobe. Nehote sem poleg svojih otrok skozi besede predavateljice ocenjevala tudi sebe. Rezultat? Po pokazateljih, ki izražajo samozavest in pozitivno samopodobo sem tam nekje v spodnji polovici. Tolažim se, da je slabšemu rezultatu najbrž kriva vzgoja naše generacije, ki ni bila najbolj naklonjena razvijanju teh dveh lastnosti :):):). Sicer pa, same brez predavanj dobro vemo, kako je s temi stvarimi, ne?!?
Ostanite zdrave v teh hladnih dneh in bodite samozavestne! Privoščite si vse najboljše in o sebi razmišljajte le pozitivno!
Lahko noč!
Majda