ŠKOLJČIŠČE

Vsako poletje nabiramo školjke. Zoja jih zbira v precej velikem plastičnem vedru, ki pa ga še nismo čisto napolnili. Sicer pa ne poznam otroka, ki ne nabira rad školjk. Zanimive oblike, barve in pa velikost je tisto, ki pri izboru, katera gre v vedro, odločajo. Lani sva jih celo nekaj uporabili za ogrlico, drugih pa "je bilo škoda", ker se jih toliko časa nabira. "Obiščite školjčišče, tam je školjk na pretek!"nam svetuje prijateljica Špela.

Lani nam nekako podvig ni uspel, letošnji velikonočni ponedeljek pa je bil kot nalašč za pohajkovanje. Napokam malico in otroke v avto, nekaj rezervnih oblačil...In gas proti Ankaranu! "Mami, ali bomo kmalu?" Otroška nestrpnost ne pozna meja in vprašanje se je ponavljalo vsakih nekaj kilometrov.

Končno prispemo. Gledam oznake - nič. Pridemo že do Valdoltre - nič. Sprašujemo mimoidoče - ma alora ne vejo! Presneti domorodci, še svojih naravnih znamenitosti ne poznajo!

Obrnem nazaj, saj sem na netu prebrala, da je to tik pred Ankaranom in je školjčišče v bistvu del obale, nekakšen polotoček med koprsko luko in ankaransko obalo. Zavijem prto morju po prvi možni poti, ki pelje v manjšo marino. Parkiramo, se razgledujemo, spet povprašamo. "Ja, samo po tejle potki 200 metrov!" JUUUUHUUUU!

Iz daljave je obala videti kot vse druge peščene obale, ko pa prideš bližje, vidiš......

...školjko pri školjki. Lahko bi jih naložil kar z lopatko. No, mi smo bile malo izbirčne in smo nabirale posamične. Kar precej smo jih odnesle. Največ je podolgovatih polžjih hišic, vsega skupaj bi najbrž našteli kakih osem vrst školjk. Morda tudi več, če bi človek res raziskoval in hotel odkrtiti vse različne vrste, ki jih lahko v tej milijonski množici školjk najde. Mi smo z nabranim zakladom na moč zadovoljne.

Ko porabimo zalogo, gremo spet!