DOMAČE NALOGE

Z domačimi nalogami sem bila skregana že v prvem razredu. Vsak dan mi je manjkala vsaj ena. In učiteljica se je tam nekje proti sredini leta že naveličala pisati podpise, ali pa je mogoče zmanjkalo beležke?

Kakorkoli že, tokrat zamujam z nalogo prvega tedna na brezplačini spletni delavnici Willowing friends. Avtorportret! Saj ne rečem, včasih narišem kakšen obrazek na željo mojih dveh hčera, večinoma pa smo pri muckih in kužkih in potem še v obratnem vrstnem redu. Sem pa prvič risala v tej tehniki, prvič uporabila gesso in akrilne barve... Packanje je sproščujoče, saj napake odpuščajo vse naslednje plasti nanešene barve. Nekaj težav pri prelivanju barv mi je povzročal tudi gesso, ki sem ga nanesla na obe strani. Na strani z obrazkom ga ne bi smela. No, vem za drugič. Jaaaaa, drugič definitivno bo. V zvezku je ogromno prostora.

Upam, da bo naslednji teden in odmor na delavnici Willowing dovolj dolg, da z pridem na red z drugo nalogo. Če ne pa takrat, ko bo čas in navdih!

Veliko dobrih navdihov in časa za ustvarjanje v tem podaljšanem vikendu vsem!

Majda

JEJ, MOLI, LJUBI

Predvčerajšnjim je moja mama praznovala rojstni dan - osemdeseti. V razmišljanju, kaj ji pokloniti, sem se odločila, da ji izdelam rožni venec. Ta jo pravzaprav spremlja že vse življenje. V težkih časih ga je molila z novim upanjem za lepšo prihodnost, zdaj, ko to prihodnost pravzaprav živi, pa ga moli s hvaležnostjo tistih, ki so bili v življenju deležni velikega pomanjkanja in težkih preizkušenj.

Njeno mladost sta zaznamovali vojna in lakota. In kot da vse gorje ne bi bilo dovolj, ji je v rani mladosti umrl tudi oče. Njena mama se je s šestimi majhnimi otroki na skromni kmetiji le stežka prebijala. Živeli so "iz rok v usta" in ta usta so bila pogosto lačna. Trdna vera in molitev sta bili edina spodbuda in hkrati tolažba. Po vojni je bilo sicer nekoliko bolje, skupaj z brati in sestrami so zrasli in svoji materi veliko pomagali. Še vedno pa so živeli v revščini. Za šolo ni bilo denarja, poklica so se izučili le fantje, ki so jih vaški mojstri vzeli za vajence. Vojna je prekinila celo osnovno šolanje, ki ga moji mami ni bilo dano nikoli zaključiti. Kljub temu pa ji veselja do življenja in optimizma nikoli ni zmanjkalo. Verjetno je prav zaradi svojih življenjskih preizkušenj takšna, kot je. V bistrosti in razmiljnanju še vedno prekaša marsikoga z novejšo EMŠO številko.

Brata, sestro in mene je vzgajala z ljubeznijo in potrpežljivostjo. Ja, tudi po riti smo jih kdaj dobili, pa mislim, da smo si vse brez izjeme zaslužili. Včasih si je gotovo želela, da bi nam lahko dala več materialnih dobrin, pa nam jeves čas pravzaprav dajala tisto, kar otrok za zdrav razvoj najbolj potrebuje - svojo stalno prisotnost in ljubezen.

Hvaležna sem ji za vse, kar mi je dala - za vso ljubezen, prebedene noči, vzgojo in vse naravne danosti, ki jih imam po njej. In ja, hvaležna sem ji tudi za molitev, saj sem prepričana da je marsikatera kroglica na rožnem vencu spolzela med njenimi prsti prav zame.

Upam, da bom v vseh življenjskih obdobjih, ki še sledijo, imela toliko energije kot ona. Energijo prisluhniti in tolažiti, se skupaj z nekom smejati in pomagati.

HVALA MAMI! In naj ti Bog nakloni še vrsto zdravih let!

Majda

P.S. "Jej, moli, ljubi" pa sem si ogledala z Majo in Darjo. Privoščite si ga tudi ve!