"Saj ni nič!" je zatrjevala moja starejša, ko sem se ob devetih zvečer po celodnevni službi koooončnooo privlekla domov. Roko je imela lepo položeno v ruto, zavezano okrog vratu. "Je oči rekel, da sem se sam' mal' udar'la."
No, če je pa oči tako rekel.... "Vseeno mi pokaži, kaj je!" Odmontirava roko iz rute, vidim, da ne gre brez bolečin. Rokica je malo otečena, nič posebnega. Pomiga s prsti, malo tudi z zapestjem. Mogoče pa res ni za urgenco? Točno vem, če se pokažemo tam, da bomo obviseli do polnoči. Kratek objni posvet z D-jem: "Ma, hot'le je rolat brez ščitnikov. In se je spodaj čez "štengo" zapeljala. Pa saj ni nič, mal se je udarila. Jasno, da je zatečeno. Od udarca pač. Neh'i delat paniko!"
OK. Otroku imobiliziram roko, moža deložiram iz postelje in namestim Zojo poleg sebe. S pograda ponoči pač ne more plezat na stranišče, ne?
Zjutraj spokam otroke v šolo in vrtec, pa mi vse skupaj vendarle ne da miru. Klic na urgenco, da vidim, če sploh še lahko pridem brez napotnice. "Ja, gospa, kar prid'te. Nujno je to slikat, veste!" mi prijazna sestra odgovori iz sprejemne pisarne.
V službi na hitro odpedenam najnujnejše in že brziva na urgenco. Jasno, da čakava za vsako stvar, ko pri norcih. Preden prideva do zdravnika, urica in pol. Pa pol ure pri slikanju, pa spet debele pol ure za nazaj v ambulanto, pa še dodatnih pol pred mavčarno. Po dobrih treh urah se lahko pohvalimo z lepim, snežnobelim gipsom čez vso roko, o čemer moramo nemudoma obvestit očija. "Živjo oči, Zoja je. Imam gips veš. Čez celo roko. Ko se posuši, se mi bodo lahko sošolci gor podpisal'. Pa ti tud', če boš hotel!"
Gisp smo v treh tednih res pokracali in upam, da se ga v ponedeljek znebimo. Držite pesti in pazite nase. In ne rolajte brez ščitnikov!
Majda
