sreda, 24. februar 2010

IZ STAREGA V NOVO

Vzgojena sem v duhu, da je uporabne stvari škoda zavreči. Ali jih spremeniti in uporabiti na nov način, ali pa jih komu podariti, ki jih potrebuje. To je načelo, ki se ga vsaj poskušam še vedno držati.

Mojster spreminjanja starega v novo je bila (in je še) moja mami. Ko sedaj razmišljam nazaj si ne morem kaj, da je ne bi občudovala. Ni šlo samo zato, da bi jo k iznajdljivosti silila suša v denarnici, v resnici je bila prava čarodejka za šivalnim strojem. Poleg takratnih dinarjev (petčlanska družina je živela le od očetovega zaslužka) je znala odlično obračati tudi blago. Iz očetove srajce, ki se je ogulila za ovratnikom in na manšetah je večkrat nastala kakšna otroška srajčka, iz starega plašča je ukrojila novo otroško jaknico, še tako majhne kose blaga je znala skombinirati in ukrojiti novo oblekico....In tovrstne ustvarjalnosti ji še danes, pri skoraj osemdesetih, ne zmanjka. Pred kratkim je izvedla zamisel o predelavi mojega plašča, ki sem ga v trenutnem navdihu in želji po eleganci kupila že pred leti, in morda le nekajkrat oblekla. Namesto, da bi ga v omari zglodali molji, ona ponosno nosi svojo novo jakno! Bravo mami!

Moja tokratna predelava se z njenimi ne more meriti. Novo oblekico sem namenila paru blokcev, ki sta se valjala na mizah sodelavk v službi in sta v originalu izgledala takole:


Po zaključeni preobleki sem prav vesela, da me je pri načrtovanju za predelavo omejeval črn rob na obeh straneh. Odločila sem se, da je tokrat manj lahko več in je dizajn zelo enostaven.


V začetku sem hotela odrezati tudi elastiko za svinčnike, pa me je k sreči želja hitro minila in sem kar v domačih zalogah našla ustrezne dopolnitve.
Zdaj oba blokca v novi preobleki čakata v predalu, da z njima koga presenetimo. Če ne prej, čez sedem let vse prav pride!
Želim vam lep preostanek tedna!
Majda

nedelja, 21. februar 2010

INSPIRED BY KLIMT

Sploh se ne spomnim, kdaj sem zadnjič slikala na svilo. Najbrž pet ali celo kakšno leto več. In sem tudi že malo pozabila, kako zelo sem uživala v tem!
Tokrat me je k slikanju pritegnila potreba - brat ima rojstni dan in potrebujemo darilo. Kaj pokloniti? Najbrž moškemu, ki se vsak dan elegantno obleče za službo, še enka kravata ne bo odveč.
Pri svojem zadnjem pospravljanju ustvarjalnega kotička sem našla še nekaj neposlikanih svilenih izdelkov in zdaj so kot nalašč.
Inspiracija - Klimt. Barve - moje, žive. Tehnika - kontura. In prav to je tisto, kar mi je pri delu povzročalo veliko težav. Ne vem, ali je barva že preveč stara, ali pa sem malo izgubila občutek, koliko konture nanesti. Ko sem začela barvati, so se barve razlivale preko robov. Zadevo sem hotela "obesiti na klin" in iti zaviti eno veliko čokolado, pa sem iz firbca, kaj lahko naredim, vztrajala pri delu do konca. Nekako sem napake zamaskirala z zlato konturo, pa s tem, da sem določena polja pobarvala temneje, kot sem imela v načrtu. Ja, in ozadje je namesto srebrno sive sedaj črno, ki je učinkovito pokrila vse moje "grehe".


Zgornji del:

Osrednji del:

Spodnji del:


In celota, lepo zložena v škatlico.


Upam, da bo obdarovanec zadovoljen in predvsem, da jo bo kdaj pa kdaj le "postavil na ogled".
Imejte lepo nedeljo in dobro izkoristite sramežljive sončne žarke, ki kukako izza oblakov!
Majda

sreda, 17. februar 2010

SPOKOJEN MIR

Spokojen mir v dušo lega,

katera polnosti življenja se zaveda,

ga motri z ljubečimi očmi

in do poslednjega diha se daruje,

da le obvaruje

neomadeževano lepoto

vsega bivajočega,

ki mu je edini smoter ta,

da se napaja in oddaja hkrati iz tega,

kar se je vanj zapisalo neizbrisno

po roki Večnega Kreatorja...
(neznani avtor)



Zapis je posvečen materi moje dolgoletne prijateljice Irene, ki je včeraj preminila.
Žalostna sem.

Majda

sreda, 10. februar 2010

PRIŠEL JE PUST LAČNIH UST








Letošnje zime imam res že dovolj in upam, da je tista, da pust in kurenti odženejo zimo, resnična. Sem eden tistih zmrznežev, ki imajo zimsko idilo najraje skozi okno, pa še to v omejenih količinah. Današnji sonček me je po vrsti sivih, sneženih in turobnih dni, prav razveselil.
Včeraj zvečer sem pripravila še zadnje stvari za moji maškari. Po pregovarjanju in dogovarjanju bo Zoja princeska in Zala bo metuljček.

Medtem, ko druge verjetno pečete krofe, sem imela jaz čisto drugačno peko. Nekateri "mojih krofkov" niso več v domači zbirki in so že našli nove lastnice, drugi še čakajo, da bodo kateri po godu.

Naj vaši krofki uspejo vsaj tako, kot moji!
Pa veselega in nasmejanega pusta hrusta!
Majda

sreda, 03. februar 2010

PRVE NE POZABIŠ NIKOLI





Ne spomnim se svojega prvega šolskega dne, dobro pa se spomnim prvega razreda. Prijazne učiteljice, Cvetka ji je bilo ime. V družini sem "ta mala", "ta scrkljana". Mogoče sem imela prav zato idejo, da mi v prvem razredu ni treba delati domačih nalog. Beležka se je polnila s podpisi "Brez naloge pri slovenščini". Drugič spet: "Brez naloge pri SND." In tako dalje. Skoraj dan za dnem. Mama je kar malo obupovala nad mano. A včasih se mi je uspelo na katero od nalog spomniti ravno v trenutku, ko je bilo treba že v šolo. Postopek je bil potem vedno enak - hitro nakracat nalogo, potem ena mamina vzgojna čez rit, potem me je natovorila na svoje kolo (avta nikoli nikoli nismo imeli) in me odpeljala v šolo.
Ko danes razmišljam nazaj, verjetno le ni bilo vse v moji pozabljivosti, pač pa v tem, da se je bilo veliko zabavneje z mularijo poditi po ulici. Ne glede vse pripetije sem se v prvem razredu naučila vse, kar se je bilo potrebno naučiti in to za taprave ocene. In očito sem se naučila tudi to, da je za šolo pač potrebno delati naloge, saj mi v drugem ni manjkala prav nobenkrat (sem pa učiteljici pokazala jezik, ampak to je druga zgodba).

Tudi prva poli knjiga mi je dala svojo lekcijo. Pri naslednji vem, o katerih stvareh moram razmisliti še pred izdelavo. In da se platnica pri pečenju skrči in moram papir narezati na dimenzije po pečenju. In podobne neumnosti. Ne glede na to, da so njeni listi nekoliko skuštrani in ima še nekaj drugih nepopolnosti, mi je No1 simpatična in jo bom z veseljem uporabljala. Potem pa ji bom popisane liste zamenjala z novimi in tisti drugi bodo že prave dimenzije!

Še boj vesela in ponosna pa sem na nagrado, ki mi jo je namenila Maja Nikoli nisem razmišljala o tem, da bi bila lahko navdih naši "Polipapki", ki nas skoraj dnevno preseneča z novimi in novimi izdelki (le kako ji to uspe?) in je osvojila že toliko tehnik, kot jih jaz nimam niti volje sprobat. Ona sama in njen blog sta res vir življenjske modrosti, ustvarjalnosti in zakladnica idej! Pa še moja prijateljica je!!!
Kar malo težko mi je podeliti nagrado dalje, saj je kandidatk, ki me inspirirate, veliko. Mogoče je prav, da jo "spravimo še malo ven iz domačih logov":
1. Zu - simpatična Rusinja, ki živi v Angliji in reeeees obvlada millefiori. Njene vzorčke, perlice in nakit vedno rada pogledam. Odlične barvne kombinacije in zadeve dodelane do potankosti. Svoje znanje rada deli, saj večkrat objavi tutoriale kar na svojem blogu (Dear Zu! This is a reward for you. You and your blog are really inspiering for me!)
2. Majo sem spoznala pretekli vikend, njen blog pa občudujem že dlje časa. Njeni predpasniki in ostala drobna darilca so magija, ki si jo rada ogledujem. Obljubim, da se bom poboljšala tudi pri komentiranju - tu sem namreč prava lenoba.
3. Kitty je zelo zanimiva Slovonska technoba. Njen blog je inspiracija v vseh pogledih. Tu najdem praktično vse - od šivanke do slona, pa še dobre ideje za branje. In, ja, imam slabo vest, ker že od lani načrtujeva skupno kavo.
4. Renata mi poleg dobrih idej in izdelkov, ki so vedno paša za oči, pokaže tisto, česar je v meni zelo malo. Perfekcionizem! Mogoče zaradi tega, ker nisem obsedena s popolnostjo res malo lažje funkcioniram, ampak se večkrat znajdem v situacijah, ko bi mi nekaj te lastnosti zeeelooo prav prišlo.
5. Jana je ena tistih, ki jo poznam veliko krajši čas kot njen blog in mojstrovine njenih rok. Vendar pa bova sopotnici na poli workshop v Luc Sur Bleu. Verjamem, da se bova bolje spoznali, saj je gospodična zelo simpatična in se mi je že po prvem srečanju prikupila.
6. Jožin bloge je svojevrsten - najbrž mi je všeč ravno zato, ker na njem ne najdem samo polija. Ali samo papirja. Najdem vse o vsem in čudovite fotke. Razširja obzorja, budi nostalgijo, sporoča o vrednotah, za katere se je vredno potruditi.
7. Iris sem imela priložnost spoznati lani, na PolyPlayDays-ih. Redno spremljanje njenih objav mi je prišlo že kar v navado, saj poleg svojih kreacij objavlja množico povezav, kjer lahko najdete vsa poli čudesa, ki prihajajo izpod rok umetnikov z različnih koncev sveta (I am rewarding Iris for her beautifull blog, which is inspiration for me every time.)
Omeniti moram še dve, trenutno še "neblogerki" (pa ju priganjam, naj vendarle že začneta!!!), ki bi si nagrado definitivno zaslužili. Prva je Darja, super ženska, prijateljica in kreativka, ki veliko idej uresničuje s svojima hčerkama in jo prav zaradi tega zelo občudujem. Druga pa je Tereza, moja prva učiteljica, ki je odgovorna za mojo "poli-odvisnost" in ki z mano še vedno z veseljem deli ideje, izkušnje in nasvete.
Jutri je nov dan in z njim kup zanimivega branja na blogih. Ostanite polne energije in idej. In še naprej jih delite z nami!
Majda