torek, 31. marec 2009

MODRINA IN...

Modra barva je ena tistih, ki me spremlja že od nekdaj. In pravzaprav je ena mojih priljubljenih barv še danes. Kot otrok sem bila pogosto oblečena v modro, mislim da iz povsem praktičnih razlogov (pri fuzbalu se človek umaže) in ne samo zato, ker je to pasalo k mojim modrim očem. Sestra pa je bila vedno v rdečem (mislim, da to ni nič v povezavi z njenimi očmi).

Tokrat je bila modrina izbira Nataše, ki bo nosila ogrlico. Zaželela si je čisto navadne ploščate perlice kljub mojemu prepričevanju, naj preskusi kdaj tudi kakšen drug stil. Če sta barva in oblika enostavni, potem pač nisem komplicirala z zapletenimi vzorci. Važno je, da se barva ujema z njeno poletno majčko s Korčule.

Drugi večer sem se lotila "krojenja" nove oblekice za kozarček. Sicer naj bi bil bolj v modrem in s hiškami, pa mi nekako ni šlo. Ko sem rezala Fimo in še tako velik vzorec, kot je bil, se je tanka rezina, ki jo rabim za lepljenje na steklo, pomečkala, zdeformirala....Ena je bila kvadratna, druga romboidna, tretja spet kar nekaj! Me je zjezilo in sem vse zreciklirala v "poli-kaka". Potem sem se lotila zadeve drugače in nastal je čisto uporaben kozarček (jaz bi dala noter bonbone, tiste MM):
Na koncu sem sestavila še dve ogrlici iz rjavega seta bunk od prejšnjega tedna. Kombinirala sem z lesenimi perlami, ki so sicer precej živo kombinacijo barv malo umirile in (upam) ji dodale kanček elegance.



Lepo se imejte!

četrtek, 26. marec 2009

BRUGGE


Služba mi poleg dela sem in tja prinese tudi kakšen užitek - eden teh je bil potovanje v Brugge, na sestanek v okviru enega EU projekta, s katerim se ukvarjam. Sicer smo cela dva dni čepeli v sejni sobi in premlevali managerske kompetence (to je namreč tema projekta), vendarle pa je drugi dan ostalo tudi nekaj časa za ogled mesta Brugge.
Prav taka kot je Brugge bi morala biti mestna jedra naših mest: Ljubljane, Maribora, Kranja.... Cel kup majhnih trgovin, nobene veleblagovnice, na razdalji 200 m pa vendarle lahko dobiš čisto vse, kar potrebuješ za življenje - celo prevozno sredstvo KOLO! Belgijci res veliko kolesarijo. Tudi pozimi. V mestu je urejenih veliko mest, kjer lahko prisloniš svojega "konjička" in ga prikleneš. Čeprav po zaklepanju sploh ni potrebe, saj nikomur niti na misel ne pride, da bi vzel kolo drugega lastnika. Tudi otroci prihajajo v šolo s kolesom, pred bližnjo šolo jih je bilo najmanj 500.
Mestece je zelo zelo čisto in urejeno, izložbe trgovinic dodelane do potankosti, kar nekaj je umetniških trgovinic (ampak žal NIČ za poliglino!!!!), na vsakem vogalu pa čokoladnica z znamenito belgijsko čokolado. In ja, navdušila me je njihova posebna arhitektura. Všeč so mi bile hiše s stopničkami....


... in druge s posebnimi frčadami (mislim, da se tako reče?):

Sredi mesta kraljuje velik trg, obdan s čudovitimi stavbami:

Mesto je obkroženo in prepredeno s kanali, ki vodijo v večji kanal, ta pa vse do morja (Pacifik je oddaljen le 12 km, ampak nismo uspeli priti do tja). Poleti se je mogoče po kanalih popeljati s čolni in si ogledati mestne znamenitosti še z druge perspektive. Ob mestnem obzidju se je mogoče v vseh letnih časih popeljati tudi s kočijo - dobro urico in si okrog!
V prvem mraku sva s kolegom zavila še v galerijo na razstavo Salvatora Dalija. Sicer sem vedela kaj pričakovati, ampak me je vseeno malo šokiral s svojo "odpuljenostjo". Imela sem si priložnost prebrati nekaj o njegovih delih in simboliki, ki jo uporablja. Predvsem sem si zapomnila razlago za slone na dolgih nogah, ki predstavljajo pravzaprav moške - tekmovalne, brezkompromisne, ki "igrajo" na moč, njihovi cilji pa so vedno višje in višje - od tod tudi ekstremno dolge noge, ki jih potrebujejo za doseganje vseh svojih ambicij.
Pozimi je treba z ogledi in šopingom kar pohiteti, saj se skoraj vse (trgovine, galerije, cerkve, muzeji...) zapira ob 18. uri. Razen restavracij zvečer ne deluje nič! Nobenega kravala, nobenih mulčevskih tolp na ulicah. Popoln mir. Se zdi, da še avtomobili utišajo svoje motorje.
Ne glede na vse pa še vedno velja- povsod lepo, doma najlepše.

PC POPOLDNE

Ja, odkar ne fimamo več ampak se ukvarjamo s poli clayem tudi ne morem več reči fimarsko popoldne, ampakPC (polymer clay) popoldne, ne?

Tokrat smo se zbrale pri Maji - Kristina, Darja (ki še nima svojega bloga) in jaz. Prinesle smo vsaka svoje teksture in štampiljke ter cel kup "poli-kaka" ter se lotile dela. Izmenjavale smo si teksture, tako da smo sedaj bogatejše za nekaj vzorcev, ki jih boste morda že v kratkem videli na katerem od naših blogov. V klepetu in delu je čas seveda spet prehitro minil.

Vendarle pa ne tako hitro, da si ne bi v živo ogledali Majinih zadnjih umetnin - filigranske zapsetnice in prstana, pa tistih zadev po Fischer Cozijevi, pa lesene zapestnice, ki bo v kratkem skompletirana s prstanom in obeskom, pa ...... No, med vsem tem bogastvom se je skrivalo še nekaj želvic in PRISEŽEM, NISO BILE ZELENE! In še nekaj, vzorčki so bili v tehniki Millefiori. Maja res obvlada vse.


Svoje prijateljice sem skušala presentiti s poletnim nakitom, ki sem ga hitela kompletirat še v nedeljo dopoldan, preden smo se srečale. No, nakit je spet uspel bolje kot fotke (upam, da bo kakšen očividec to potrdil) :


Na črno plahto sem prilepila vzorček in ga nato ovila okoli steklenega kamenčka. "Popravila sem obliko, tako da je nastal prostor za luknjico, malo pogladila prstne odtise, dodala malo staranega zlata in ...rezultat je bil čisto zadovoljujoč. Vse skupaj sem obesila na povoščeno bombažno vrvico in dodala nekaj perl iz serije, ki sem jih uporabila že kdaj prej v ogrlicah. Obeski so popolnoma poletna varianta in mislim, da jih bo v dneh, ki prihajajo nastalo še kar nekaj.

torek, 17. marec 2009

I AM BACK!

Joj, to je pa kot vrnitev odpisanih. Končno sem spet prijela v roke poli in začela.....porabljat stare "klobase", da se mi čist ne posušijo! Tekom zime, ko sem pridno izpolnjevala želje vseh, ki si želijo izdelkov izpod mojih rok, se je v raznih škatlicah nabralo kar precej vzorčkov. Zelo nerada imam masovno proizvodnjo in vedno iz vsakega vzorca naredim le nekaj kosov nakita. In tako "klobasice" ostajajo neporabljene.


Kozarček, ki mi je ostal od ajvarja je tako dobil novo "oblekico". V kombinaciji z žličko bo idealna shramba za sladkor (ali pa sol, še ne vem). Zraven seveda spada tudi žlička. In ker je bilo materiala dovolj, sem oblekla še solnico in poprnico.

Izdelava je zelo preprosta. Zvaljala sem precej debelo plahtico na strojčku za rezance (št.1 - mimogrede, lahko razvaljate plahtico tudi z valjarčkom), nato pa narezala tanke rezinice vzorčkov in jih polepila po celotni plahtici. Polepljeno plahtico sem samo rahlo povaljala z debelo pletilko, da so se koščki vzorca poravnali s podlago in da sem iztisnila ves zrak, ki lahko ostane med dvema plastema. Za žličko pa je bil postopek malo drugačen - oblekla sem ročaj v osnovno barvo, nato pa nalepila vzorčke in jih previdno poravnala kar s prsti. Pri tem je pri Fimu Soft nevarnost, da vse skupaj pošteno pomečkaš, pa mimogrede pustiš cel kup prstnih odtisov, ki ti kasneje niso všeč. Zato sem delala v lateks rokavičkah. Kristina in Maja se bosta nasmejali, saj imamo v vezi tega eno precej zabavno prigodo.

Lani na Euro Clay Carnivalu jih je ves čas nosila ena francozinja. Zjutraj ob prihodu na delavnico jih je namontirala na roke in potem hodila okrog kot kakšen kirurg, z dvignjenimi rokami, da se ja ne bi kakšnega prahca dotaknila. Vsem ostalim smrtnicam se je to zdelo na moč zabavno, saj smo vse delale z golimi rokami in najbrž na ta račun tudi malce zapacali kakšno svetlo barvo pilija.

No, sama imam glede polija rada čisto, ampak drage moje, pretiravat je pa čisto brez veze! Jaz ponavadi smetko ali las ali karkoli drugega, kar se mi zalepi na poli enostavno odrežem (če je še čas in zadeva še ni spečena), odbursim,... skratka, najdem rešitev, ki mi ne sfiži izdelka do konca in naprej.

Včeraj sem uspela speči tudi nekaj perl - fotke so malo slabe, ker so spet posnete ob polnoči (dober izgovor za to, kako stvari izgledajo, a ne?).



To pa je za zdajle vse, uživajte v sončku!

četrtek, 05. marec 2009

DELO, DELO, DELO...

Tole obdobje v službi mi ni nič všeč. Februar in marec sta meseca, ko se ponavadi prijavlja kup projektov in ......nič časa za "polimeriziranje". Potem se tolažim s hitrim ogledovanjem mojih priljubljenih. In opla, Kristinin bonbonček! Oglejte si, se splača!